Trasa poti 220 km:
Jajce - Spodnji Vakuf - Ramsko jezero - Prozor - Jablanica - Konjić - Sarajevo
Jajce, ura 4:45. Glas po megafonu nekaj pravi, oziroma nekaj poje. Pa kdo za vraga 15 do petih zjutraj poje po zvočniku. Prvič v življenju sva v Bosni in seveda nisem vedel, da glas prihaja iz zvočnikov nameščenih na minaret džamije. Ok, dobro ne rabim budilke, ampak vseeno je kar malo zgodnja. Malo še pospiva, nato pa ob pol 6-tih vstaneva, spakirava kovčke in že se peljeva proti Spodnjemu Vakufu, Prozoru do Ramskega jezera.
Ramsko jezero je umetno jezero z dokaj žalostno zgodbo. Nastalo je z zajezitvijo reke Rame leta 1968. Nepredstavljiva odločitev, ki bi jo dandanašnji bržkone ustavila kakšna civilna iniciativa, a tisto takrat so bili pač drugi časi. S tem posegom so poplavili več kot 15 kvadratnih kilometrov veliko območje. Pod vodo se je znašlo 20 naselij z več kot 1100 objekti, že na samem začetku je bilo izseljenih več kot 1700 ljudi, a ker se je izseljevanje še nadaljevalo, je končna številka narasla na skoraj 3000. Kadar je nivo vode nizek, se na dnu jezera vidijo ostanki vasi, pokopališč in džamij. Žal midva te sreče, da bi videla potopljene vasi nisva imela, je pa zgodba tega jezera res nepredstavljiva. Pot nadaljujeva do Jablanice, kjer si ogledava porušen most na Neretvi. Na bližnji bencinski dotankava in hitiva proti Konjiču in Sarajevu. Vročina ne popušča.
Prihod v Sarajevo, nekdo je pojačal fen na dvojko, saj piha v obraz vroč zrak, ročki za sklopko in zavore, pa sta na dotik vroči. Preverim temperaturo 42,5 stopinj. Ni klime za eskime. Vklopim navigacijo, da naju pripelje do apartmaja. Nastanjena sva 700m od Baščaršije malo v bregu Sarajeva. Parkirava motor za varovano ograjo in se premočena osveživa pod tušem. Malo počijeva in odhitiva na raziskovanje po mestu. Na Baščaršiji si privoščiva čevape v lepinji in jogurt. Odhitiva naprej do sarajevske žičare, ki naju popelje na Trebevič. Vožnja postreže z prekrasnim pogledom na celotno Sarajevo.
Na Trebeviču si ogledava zapuščeno bob stezo, ki žal propada. Lahko bi si omislili na njej progo za sankanje, kot jo recimo poznajo na Bledu ali Kranjski Gori. Sigurno bi bila to velika atrakcija. Na vrhu je bilo za odtenek hladneje, vendar še vedno čez 35 stopinj. Spustiva se iz Trebeviča nazaj do Baščaršije, kjer si privoščiva pravo bosansko kavo, baklavo in torto Tri lece. Narediva še en krog po Baščaršiji in nato mimo pompozne stavbe Vjenčanice počasi nazaj proti apartmaju. Lastnica apartmaja, naju opozori, da sva plačala tudi zajtrk, ki je na voljo od 7 ure naprej. Prijazno ji pojasnim, da žal toliko časa ne bova morala ostati, saj zjutraj že ob 6 h štartava proti Črni Gori.
Prijazna gospa se nasmehne in reče. »Ja ču vam pripremiti doručak ob pola šest. Ne možete iti gladni na put.« Še enkrat presenečena nad ustrežljivostjo in prijaznostjo tamkajšnjih ljudi se odpraviva v sobo na počitek. Za nama je 220 motorističnih kilometrov in 10 prehojeih kilometrov po Sarajevu in Trebeviču.
