Trasa poti 300 km:
Cetinje - Tivet - Neum - Mostar

Cetinje – vstaneva ob 6 uri in pospraviva po apartmaju. Namestim kovčke na motor in že drviva proti Lovčenu. Po lepi razgibani cesti prispeva pred stopnice ob 7:30. Čuvaj naju gleda, kot da sva padla iz drugega sveta. »Pa rano je«, pravi. »Otvaramo u 9 sati.«. Vprašam, če se kljub temu lahko povzpneva po stopnicah. Odkima in ponovi, da odpirajo ob 9h. Ker nimava toliko časa, se posloviva, narediva nekaj slik in se že peljeva po lepi razgledni cesti proti Kotorju in Tivetu. Postanek ob cesti razkriva prelep pogled na Boko Kotarsko. Ob prihodu do morja, na cesti proti Tivatu vse stoji. Gneča na vse strani. Potrebujeva skoraj 40 minut, da se prebijeva do trajekta. Imela sva se namen peljati naokrog ob obali, vendar ob takem prometu, me je vse minilo in sem zapeljal motor na trajekt. Vožnja je trajala slabih 10 minut, na drugi strani pa zopet ista pesem. Gneča in vse stoji. Do Hercegnovi sva potrebovala skoraj 1 uro.

Na Črnogorsko Hrvaški meji pa šok. Kolona več kot 5 km. Prehitevam, se vrivam in nekako prikrmariva do meje. Se vrinem 3 avte pred policajevo hiško in čakava… čakava…čakava… več kot pol ure si je gospod vzel za 3 avtomobile pred nama. Vročina 39 stopinj. Končno se premaknemo naprej. Sedaj pa ponovi vajo še pri Hrvatih. Zopet se vrinem 3 avte pred hiško od Hrvatarja. Itak ne bi bil jaz, če se ne bi postavil v napačno vrsto. Sosednji kolega lepo spušča avte naprej, mi pa zopet stojimo naslednjih 30 minut za 3 avtomobile. Ne vem kaj so počeli, ampak midva sva imela, ko sva prišla na vrsto v 3 minutah pregledane vse dokumente z prometno vred. Ura je bila že 12 ko sva končno prečkala Hrvaško mejo. Vsa naveličana na hitro stisneva slikco Dubrovnika in nazaj v Bosno do Neuma. K sreči, tam ni bilo nobene gneče na meji. Pobegneva v notranjost po lepi na novo zgrajeni cesti, se peljeva skozi nov tunel. Gledam tablo Mostar 74 km in se mi smeje, če bo taka cesta še naprej, bova prej kot v uri prispela  in greva lahko še pogledat Kravice in Medžugorje. Potem pa kar na enkrat brez opozorila ceste konec. Gledam table, Hutovo, Stolac, zgrešim odcep za Čaplino in že se peljeva po razdrapani in zelo prometni cesti proti Stolacu.  

Vsa naveličana od tenstanja na soncu in čakanja na meji, se sprijazniva, da spustiva Kravice in Medžugorje za drugič in greva pogledati samo izvir Bune. Vmes pa žarek upanja. Z leve strani črn asfaltni priključek. Pogledam levo vidim novo cesto. Hitro obrnem in hop nanjo. 9km lepe nove ceste, pred njo pa tabla uporaba na lastno odgovornost. Si mislim, to pa res lahko samo v Bosni. Že hitiva po novi cesti do Blagaja in Bune. Vročina ne popušča 40 stopinj, tako da na hitro pogledava izvir in se odpraviva proti apartmaju v Mostarju. V Mostarju se sprehodiva skozi stari del mesta, čez znameniti most. Tam so imeli ravno Turško-Bosanske dneve prijateljstva in so hodili in igrali čez cel Mostar v narodnih nošah. Revežem je bilo enako vroče kot nama na Črnogorsko – Bosanski meji. Privoščiva si nacionalno kosilo pri Šadrvanu, nato pa počasi v apartma po zaloge novih moči za naslednji dan. Za nama je slabih 300 zelo pasjih in težkih kilometrov. Z Bernarda Potočnik upava, da bo jutri šlo bolj gladko.