Trasa poti 390 km:
Sarajevo - Foča - Plužine - Trsa - Most na Tari - Mojkovac - Podgorica - Cetinje

Sarajevo, budilka na džamiji naju zbudi ob 4:45. Pojejo eden čez drugega iz različnih džamij do približno 5:15. Sedaj pa bo res treba vstati in spakirati za na pot. Prijazna lastnica nama ob 5:30, pripravi kosmiče s sadjem, jajčno omleto s sirom, sveče stisnjen sok, kavo ter kruh. Z Bernarda Potočnik pojeva zajtrk prvakov, se posloviva in že se peljeva proti Foči. Tam natočiva gorivo in nakupiva nekaj plastenk vode, saj vročina te dni ne prizanaša. Od Foče naprej greva proti Humu in mejnemu prehodu s Črno Goro. Cesta je dokaj slaba in na nekaterih predelih asfalta skoraj da ni več. Sredi ceste srečava male pujske, ovce, krave, kokoške. Domače živali se sprehajajo meni nič tebi nič po cesti in motor jih ne gane. Prispeva do mejnega prehoda. Med Bosansko in Črnogorsko mejo, prečka reko Taro precej zdelan lesen most. Ob prečkanju se dile privzdigujejo in nisem siguren, ali bom pustil kolo na mostu ali ne. Želim slikati še reko Taro iz brežine, pa si hitro premislim ob pogledu na znak »Mine«. Policaju pomolim osebni izkaznici in Covid potrdila, pa se samo nasmehne in reče, »Kod nas tega ne treba. Dobrodošli«. Brez težav prečkava mejo in se peljeva po zelo lepi razgibani panoramski cesti mimo jezu do odcepa za Durmitor. Cesta se strmo vzpenja skozi zavite neosvetljene tunele in ponuja prekrasne poglede v dolino in Pivsko jezero. Na Trsi narediva kratek postanek za kavo in naprej čez Durmitorske planjave. Vrh doseževa na približno 1900 m nadmorske višine. Nato sledi spust na Žabjek in do Mosta na Tari, ki je edini most, ki ni bil porušen v vojni. Pot nadaljujeva preko Mojkovaca, Kolašina, Podgorice do Cetinj. Tam se namestiva v apartmajih in si greva ogledati mesto Cetinje. Danes je za nama 390 km in prehojenih cca. 6 km po Cetinjah.