Nedelja zjutraj se zbudiva v Bihaču. Spakirava in se odpraviva do gostilne, kjer sva prejšnji dan dobro jedla. Seveda nama je zadišal zajtrk, ki so ga od 7. ure zjutraj naprej ponujali v svojem meniju. Ura 7:30 nikjer nikogar. Pa je šel zajtrk rakom žvižgat. Za naslednje pol dneva sva se morala zadovoljiti z sirnico in štrudlom iz bližnje pekarne. Ni bilo slabo. Na pumpi pred mejnim prehodom Izaćić zapraviva zadnje marke za bencin in kavo. Na prehodu pa zategnjen Hrvatar na carini vpraša "Imate nešto za prijavit?" Se mu nasmehnem in v šali odgovorim, da razen žene zadej nič. On naju smrtno resno odstavi na kraj in se je začelo. Kufre dol na mizo, odpret in majster nama je premetal vse do zadnje zobne krtačke v najbolj zaronani toaletni torbici na dnu kufra. Ga vprašam, kaj točno išče. On pa brez besed, kot lačen potepuški pes, ki brska po smeteh, brska po vrečkah in torbicah naprej. Našel ni nič, se obrnil in naju pustil sama z razmetanimi kufri na mizi. Kakšne manire. Še enkrat, že drugič danes vse spakiram nazaj in letiva preko Gospiča čez Velebit, kjer se nama odpre prekrasen pogled na Pag in Karlobag. Malo piha, a ni prehudo. Magistrala skoraj prazna do Senja, od tam naprej pa po polžje do Vinodolskega na kavo. Okrepčana zavijeva čez park Risnjak na Prezid, Babno Polje proti domu na pogret ričet.